ZAČETKI IN RAZVOJ KEGLJAŠKEGA ŠPORTA V KRANJU, USTANOVITEV KLUBA, GRADNJA KEGLJIŠČA, FUNKCIONARJI, PRIZNANJA

Leta 2001 mineva 50 let od ustanovitve Kegljaškega kluba TRIGLAV Kranj. Mnogo let je preteklo, preden so kegljanje priznali za pravi šport. Nekdaj zabavni, gostilniški, predvsem hazarderski način podiranja kegljev, so resni privrženci športa z velikimi napori preoblikovali v resnično športno kegljanje.
Spomladi leta 1951 jim je uspelo v Kranju ustanoviti prvi kegljaški klub. Ob navzočnosti 76 članov so ga poimenovali Kegljaški klub Kranj. Začelo se je s skromnimi sredstvi, na enosteznem kegljišču ob hotelu Stara pošta v Kranju. Kegljišče ni ustrezalo zahtevam Kegljaške zveze Jugoslavije, zato so ga temeljito obnovili. Postavljanje kegljev je bilo na začetku ročno, postavljači pa seveda pomemben element kegljaške igre.
Na začetku so tekmovali še v dveh slogih. Pri narodnem slogu je bilo dovoljeno, da je tekmovalec začel zalet s poljubnega mesta za desko položnico, kroglo pa je lahko vrgel proti kegljem tudi na začetku deske položnice. Tekmovalo se je le na 100 lučajev mešano. Pri mednarodnem slogu je bilo tekmovalcu dovoljeno pri zaletu narediti tri korake, kroglo pa je moral pri izmetu položiti čimbolj na konec deske položnice. Pri mednarodnem slogu je tekmovalec vrgel 200 lučajev mešano. V nadaljnjem razvoju športnega kegljanja se je obdržal le mednarodni slog.
V začetku petdesetih let je kegljanje postajalo vedno bolj zanimiv šport, zato so kmalu ustanovili krožke. Zaradi povečanja članstva je enostezno kegljišče naenkrat postalo premajhno. Na pobudo Vlada Martelanca so v četrtem nadstropju tovarne INTEX zgradili dvostezno kegljišče. Z boljšimi razmerami za trening se je takoj dvignila tudi raven kegljanja.
Leta 1954 je bilo v Kranju ustanovljeno Športno društvo TRIGLAV Kranj. Kegljaški klub se je spomladi leta 1955 vključil v to enotno športno organizacijo in se preimenoval v Kegljaški klub TRIGLAV Kranj. Ob preimenovanju so člani že razmišljali o gradnji novega, štiristeznega kegljišča. Ne glede na obilico dela in kljub pomanjkanju finančnih sredstev jim je s prostovoljnim delom uspelo zgraditi za tiste čase moderno kegljišče, seveda še z ročnim postavljanjem kegljev. Kegljišče so svečano odprli 29.11.1956. Ob tej priložnosti so prejeli zlato plaketo Kegljaške zveze Jugoslavije. V letu 1967 je klub za dosežene uspehe prejel tudi Bloudkovo plaketo.
V letu 1968 se je uresničila velika želja vseh ljubiteljev kegljanja v Kranju. S pomočjo kreditov so bili kupljeni avtomati za postavljanje kegljev znamke Vollmer-Werke iz Biberacha v Nemčiji. S tem je bil rešen problem postavljačev, pojavilo se je splošno zadovoljstvo in navdušenje do kegljanja. Ustanavljali so se novi krožki, povečalo se je število članov, saj je bila zmogljivost kegljišča občutno večja.

Preurejeno kegljišče leta 1968 z novimi avtomati za postavljanje kegljev
Klub je po velikih uspehih moške ekipe v letu 1972 prejel Nagrado mesta Kranja kot najboljši klub v občini. Vrsto let je nato spremljala kegljače ideja po centralnem ogrevanju kegljišča in klubskih prostorov. Skupščina občine Kranj je odobrila potrebno zemljišče, v klubu pa so organizirali zbiranje denarnih sredstev ter prostovoljnih posojil. Tako jim je v letu 1973 uspelo zgraditi prizidek za peč centralne kurjave.
Kegljišče z asfaltno prevleko je počasi zastarelo. Zaradi množične uporabe so se pojavili "kanali", ki so sicer omogočali lagodnejšo igro, toda rezultati na zunanjih kegljiščih so bili vse slabši. Treningi na "kanalih" in tekmovanja na sodobnih kegljiščih so zahtevali preveliko razliko v igri. V letu 1973 je mednarodna kegljaška organizacija FIQ sprejela sklep, da se morajo vsa prvenstvena tekmovanja odvijati samo na stezah s plastično podlago. Spet se je ponovilo mučno zbiranje denarnih sredstev, ki pa je bilo uspešno, saj je podjetje Slovenija ceste v februarju 1974 položilo na vseh štirih stezah plastično podlago.
V letu 1976 je v klubu prenehal z aktivnim delom Stane Rebolj. Od ustanovitve je bil vseh 25 let prvi mož v klubu. Znal je reševati najtežje naloge, saj je bil izreden organizator. Do leta 1958 je bil tajnik, nato pa je postal predsednik kluba in to ostal do leta 1963, ko so ga člani upravnega odbora imenovali za stalnega tehničnega vodja. Za izredne zasluge na kegljaškem področju je leta 1966 prejel Bloudkovo plaketo. Takoj na začetku delovanja si je pridobil tudi naziv sodnik-inštruktor in je izobraževal kandidate za kegljaške sodnike na Gorenjskem. Kmalu je postal tudi mednarodni sodnik. Umrl je 6. oktobra 1979. V njegov spomin je klub organiziral "Rebolov memorial", ki je z leti prerasel v veliko mednarodno tekmovanje za "Pokal mesta Kranja".

Milena Rebolj - mentorica tekmovalk, Stane Valentar - dolgoletni tajnik kluba, Stane Rebolj - mentor tekmovalcev, predsednik kluba in nato stalni tehnični vodja

V obdobju 1975 do 1980 je kar nekaj let vlogo tehničnega vodja in predsednice opravljala Mojca Polak, zato je bilo treba pritegniti tudi nove ljudi. Za določen čas je prevzela naloge tehničnega vodja kar tekmovalka Ema Zajc. Leta 1982 je klub dobil povsem novo vodstvo. Predsedovanje je prevzel Edgar Vončina. Za normalno in uspešno delo je bilo treba najprej obnoviti kegljišče. Ker je primanjkovalo denarja, so vsa fizična dela pri obnovi opravili tekmovalci sami. Zamenjana je bila plastika na vseh štirih stezah, prav tako deske položnice, kegeljni križi in talna podlaga na tekmovalnem prostoru. Popravljena je bila tudi centralna kurjava in prepleskano celotno kegljišče. Obe ekipi kegljaškega kluba sta se udeležavali tudi mednarodnih srečanj v Nemčiji, Avstriji, Romuniji, na Madžarskem, Češkem in v Švici. Še posebno dobro so sredi osemdesetih let sodelovali s klubom iz Stuttgarta. To so bila prijateljska srečanja z našimi zdomci. Ravno na takih tekmovanjih so si mladi kegljači nabirali potrebne izkušnje za zahtevnejša tekmovanja.

PO OSAMOSVOJITVI REPUBLIKE SLOVENIJE 25.6.1991
Kegljišče je bilo po 10 letih spet zastarelo, 25 let stari avtomati za postavljanje kegljev so delovali samo še zaradi vzornega vzdrževanja. Velikokrat so tekme morali prekinjati, ker je odpovedovala tehnika. Vzdrževalci so se že kar čudili, da je stvar sploh še delovala. Kegljači so morali kar nekaj časa opozarjati na skoraj nevzdržne razmere. Čas ob osamosvojitvi Republike Slovenije je bil preveč buren, da bi našli pravega sogovornika, ki bi prisluhnil njihovim težavam. V letu 1992 se je kegljačem le izpolnila velika želja. V novo sezono so zakorakali s prenovljenim kegljiščem. Zamenjani so bili avtomati za postavljanje kegljev, obnovljene so bile vse steze in s tem so bile ustvarjene razmere za ustrezno vadbo in vrhunske rezultate. Za modernizacijo kegljišča je bilo porabljenih okrog 40.000 DEM, ki so jih prispevale Iskra Števci (sedaj ISKRAEMECO), Planika in Sava, veliko pa tudi člani in simpatizerji kluba sami. V klubu je bilo takrat okrog 190 članov, med njimi okrog 50 žensk. Kegljišče so slovesno odprli z dvodnevnim turnirjem, na katerem so se predstavili najboljši slovenski kegljači in kegljačice.

Kegljišče v letu 1995

Že leta 1994 je bilo kegljišče posodobljeno po evropskih normativih. Prenovljene steze so opremili z najboljšo elektroniko. Ideja po razširitvi kegljišča je še vedno ostala v klubu, razširili so jo z željo po dvorani za namizni tenis v prostoru nad kegljiščem. Načrti za izvedbo take ideje so bili že narejeni, toda do realizacije ni nikoli prišlo. Nekaj je bila kriva denacionalizacija, ki ni prinesla odgovorov na vsa vprašanja o lastništvu zemljišč in odškodninskih zahtevkov v zvezi s tem.
V letu 1997 je bilo kegljišče spet zrelo za odpis, spet je bilo treba popraviti kegeljne križe, gumo na stenah in deske položnice. Ponovila se je vsa zgodba o idejah nadgradnje, toda začetka realizacije ideje ni in ni bilo. Kegljišče je bilo zaradi dobrega vzdrževanja in najsodobnejših sredstev za mazanje kegljev, stez in krogel kljub temu pripravljeno tudi za vrhunske rezultate. Na njem so celo lahko v letu 1998 izpeljali meddržavno srečanje med reprezentancama Slovenije in Italije. Po 29 letih je bila gorenjska prestolnica znova prizorišče tako velikega tekmovanja v kegljanju.
Vodstvo kluba je zaradi vse bolj kritičnega stanja kegljišča vseskozi čakalo na ugodno priložnost, da dolgoročno reši ta problem. Po končanem svetovnem prvenstvu leta 1998 v Celju so v klubu s pomočjo takratnega župana Mestne občina Kranj, gospoda Vitomirja Grosa, in s pomočjo sponzorjev za 270.000 DEM uspeli kupiti najmodernejšo opremo za osemstezno kegljišče. Problem je bil le še prostor, v katerega naj bi kegljišče postavili. Že nekaj let se stvari sučejo okrog skakalnice v Bauhenku, kjer bi bili v izteku dovolj veliki prostori za kegljišče in spremljajoče prostore. Tudi načrti, zemljišča in ostali potrebni dokumenti so že pripravljeni, kot vedno pa se zatika pri zagotavljanju denarnih virov. Spet so prikrajšani kegljači, saj oprema že tri leta leži konzervirana v skladišču. Upamo, da bodo v jubilejnem letu in ob vseh uspehih, s katerimi se kranjsko kegljanje lahko vsekakor pohvali, odgovorni zmogli dovolj moči in volje, da bodo zbrali potrebni denar za postavitev najmodernejšega kegljišča. Z njim bi največ pridobilo celotno slovensko kegljanje, kranjsko pa bi svojo vidno vlogo v Sloveniji lahko potrdilo s še večjimi uspehi po svetu.

KEGLJAČI
Članska ekipa si je že v ustanovitveni sezoni 1951/52 priborila pravico do nastopa v 1. slovenski ligi, v kateri je na koncu osvojila prvo mesto. Uspeh je bil prav neverjeten.

Prvi tekmovalec, ki je zastopal Kegljaški klub Kranj na republiškem prvenstvu SRS v Mariboru, je bil Vlado Martelanc, ki je z dobro igro dosegel tudi uvrstitev na državno prvenstvo SFRJ.
Osvojitev samega vrha v SRS jim je dala nov polet. Z novim poletom so trenirali in se udeleževali vseh tekmovanj. Na prvenstvu SRS je med posamezniki zablestel Franc Kavčič, ki je leta 1952 osvojil prvo mesto v narodnem slogu. Leto kasneje je Vlado Martelanc dosegel kar dva naslova državnega prvaka Jugoslavije, in sicer v narodnem in mednarodnem slogu, Rajko Starc pa naslov republiškega prvaka Slovenije v mednarodnem slogu.
Po odprtju novega štiristeznega kegljišča v letu 1956 so se kegljači še z večjo zagrizenostjo in veseljem borili na tekmovanjih in v petdesetih letih osvojili osem naslovov republiškega prvaka Slovenije. Leta 1957 je ekipa prvič osvojila naslov državnega prvaka Jugoslavije in to s 5226 podrtimi keglji.

Ekipa, ki je leta 1957 prvič osvojila naslov ekipnega državnega prvaka Jugoslavije. Z leve: Vlado Martelanc, Jože Turk, Miro Ambrožič, Zvone Debeljak, Lado Ambrožič, Rajko Starc

Trikratni mladinski ekipni republiški prvaki Slovenije v letih 1956, 1957, 1958. Z leve: Jože Turk, Milan Vehovec, Franc Likozar, Jože Prestor, Janez Rogelj, Marjan Rogelj

Lepi rezultati članov so v klub privabili tudi nove člane. Pod strokovnim vodstvom so vidno napredovali in v letih od 1955 do 1959 dosegli dobre rezultate ter osvojili tudi tri naslove ekipnih republiških prvakov Slovenije.
Med mladimi posamezniki je s svojo odlično igro in dobrimi rezultati najbolj izstopal Jože Turk. Leta 1958 je med drugim postal mladinski državni prvak Jugoslavije v posamični konkurenci in za nameček postavil še mladinski rekord z 901 podrtim kegljem.
Naši kegljači so bili vse boljlši in od leta 1963 do 1973 je ekipa kar 11-krat zapored osvojila naslov republiškega prvaka SRS. Jedro te vrhunske ekipe so sestavljali Vlado Martelanc, Jože Turk, Miro Ambrožič, Zvone Debeljak, Rajko Starc... Pomemben mejnik pomeni leto 1970, ko je ekipa spet posegla po naslovu državnega prvaka Jugoslavije. S tem dosežkom si je priborila pravico do nastopa na "Evropa pokalu". S pomočjo kranjskih podjetij in Skupščine občine Kranj jim je uspelo zbrati kar precejšnja denarna sredstva. Po štirih kvalifikacijskih turnirjih so se uvrstili na zaključni turnir v Bratislavi. Z rezultatom 10606 podrtih kegljev so osvojili drugo mesto in tako več kot upravičili zaupanje sponzorjev.

Ekipni državni prvaki Jugoslavje leta 1970.
Stojijo z leve: mentor Stane rebolj, Jože Turk, predsednik Franc Rozman, Riko Prijon, Milan Vehovec, Tehnični vodja Ivan Kranjc-Vasko; čepijo z leve: Milan Jereb, Lojze Kordež, Anton Česen

V letu 1974 se je začelo kegljanje na stezah s plastično podlago in čeprav so bili kegljači navdušeni nad novostjo, so kaj hitro ugotovili, da so rezultati znatno slabši, kot prej na "kanalih". Spremeniti so morali tudi sistem igre, ki so ga bili vajeni od prej. Nekateri so imeli občutek, da so na začetku vadbe in so celo prenehali z aktivno vadbo, ker se nikakor niso uspeli prilagoditi novim razmeram. Nadomestili so jih mlajši, ki pa še niso imeli dovolj izkušenj in zato je bilo vse težje dosegati najvišja mesta. Vlogo trenerja je takrat prevzel Vlado Martelanc. Treningi so potekali dvakrat tedensko doma, včasih pa tudi na tujih kegljiščih.

Pomlajena moška ekipa v letih 1975 do 1980.
Zgoraj z leve: Karel Boštar, predsednica Mojca Polak, Boris Urbanc, Franc Marinšek, Jože Turk, trener Vlado Martelanc;
z leve čepijo: Jože Zvršen, Pavel Fende, Milan Jereb, Stane Potočnik

Kegljači so na začetku osemdesetih let dosegali slabše rezultate, saj so bili, po prenehanju dela trenerja Vlada Martelanca tako kegljači kot kegljačice nekaj časa prepuščeni sami sebi.
Leta 1984 si je članska ekipa ponovno priborila vstop v 1. slovensko ligo. V tistem času sta najvidnejše rezultate dosegala Franc Marinšek in Boris Urbanc.
S prihodom mladih kegljačev z desnega brega Save sredi osemdesetih let, so se izpopolnile tudi članske vrste, delo trenerja mladincev pa je prevzel Milan Vehovec. Glavna skrb je torej postala strokovna vzgoja mladih. Ti so hitro napredovali in dosegli lepe rezultate v mladinski konkurenci. Že leta 1987 sta republiška prvaka Slovenije v parih postala Boris Benedik in Vanek Oman. V naslednjem letu sta ponovila uspeh in tudi na državnem prvenstvu Jugoslavije osvojila prvo mesto. Boris Benedik je v posamezni konkurenci v letu 1988 osvojil prvo mesto tako na republiškem kot tudi na državnem prvenstvu in s tem že nakazal svoje vrhunske sposobnosti. Mladinska ekipa je leta 1988 dosegla tudi tretje mesto na državnem prvenstvu Jugoslavije v Osijeku.

Mladinska ekipa, ki se je leta 1988 uvrstila na tretje mesto na državnem prvenstvu Jugoslavije.
Zgoraj z leve: trener Milan Vehovec, Tomaž Oman, voznik;
z leve čepijo: Samo Vehovec, Boris Benedik, Damjan Hafnar, Vanek Oman

Leta 1988 je postal koordinator strokovnega vodstva v klubu Franc Belcijan, ki je prevzel tudi vlogo trenerja mladink in članic. Trener za mladince je potem postal Vinko Šimnovec, ki je vložil ogromno truda za delo z mladimi obetajočimi igralci. To so pokazali tudi z uspehi v naslednjih letih. Mladinci so osvajali sama vidnejša mesta, trikrat zapored so osvojili naslov ekipnega republiškega prvaka Slovenije, Boštjan Mihelič (v letu 1990) in Damjan Hafnar (v letu 1991) sta pobrala tudi naslova mladinskega prvaka Slovenije posamezno, Marko Oman in Damjan Hafnar pa sta bila mladinska prvaka Slovenije v parih. Mladinska ekipa je takrat prejela priznanje KZS za najboljšo ekipo leta 1989, Boštjan Mihelič pa v letu 1990 priznanje KZS za najboljšega mladinca leta. Mladi so po teh uspehih vstopili v članske vrste.
Mladost in izkušnje so omogočile da je v letu 1989 članska ekipa po petnajstih letih ponovno osvojila naslov republiških ekipnih prvakov Slovenije in si s tem priigrala možnost uvrstitve v 1. zvezno ligo, v kateri so nastopali vsi najboljši jugoslovanski klubi. Na kvalifikacijskem turnirju v Zagrebu so zasedli tretje mesto, vendar jim je za uvrstitev v najvišji rang tekmovanja zmanjkalo 30 kegljev. Po tem neuspehu je klub zapustilo kar šest stalnih igralcev prve ekipe. Republiški prvaki so vstopili v novo sezono s trenerjem Vinkom Šimnovcem in pomlajeno ekipo. Njihov edini cilj je bil, da se obdržijo v desetčlanski republiški ligi in to jim je tudi uspelo. Z resnim treningom na kranjskem kegljišču, z nabiranjem splošne kondicije in moči v telovadnici v Stražišču in po pripravah na Pokljuki je bila ekipa tudi v naslednji sezoni dobro pripravljena in se je uvrstila v sredino lestvice.

PO OSAMOSVOJITVI REPUBLIKE SLOVENIJE 25.6.1991

Po osamosvojitvi Republike Slovenije se je osamosvojila tudi Kegljaška zveza Slovenije. V sezoni 1991/92 je organizirala šestčlansko "As" ligo, v kateri so nastopale štiri slovenske ekipe iz 1. jugoslovanske zvezne lige in dve najboljši ekipi iz 1. slovenske republiške lige. Kegljači Triglava so tako pod vodstvom novega trenerja Antona Česna nastopali v 1. slovenski ligi, ki je bila drugi rang tekmovanja na državnem nivoju. V letu 1992 so osvojili četrto mesto in igrali v kvalifikacijah za novoustanovljeno osemčlansko 1. slovensko ligo. Ker jim na turnirju v Kamniku ni uspel veliki met, so se še eno sezono kalili v 2. slovenski ligi. Prepričljivo so zmagali brez poraza in kar z osmimi točkami naskoka prehiteli vse konkurente ter se neposredno uvrstili v najvišji nivo slovenskega ekipnega kegljaškega tekmovanja.

Ekipa, ki se je leta 1993 z osvojitvijo prvega mesta v 2. slovenski ligi uvrstila v 1. slovensko ligo
Z leve: Karel Boštar, Marko Oman, Vinko Cvirn, Vanek Oman, Milan Beber, Vinko Šimnovec, Boštjan Mihelič, fotografiral trener Anton Česen

V novi sezoni 1993/94 se je zaradi razmaha kvalitete kegljanja 1. slovenska liga povečala na 10 moštev. Kako dobra je bila moška ekipa Triglava v tistem času, pove podatek, da so že v prvi sezoni nastopanja med najboljšimi slovenskimi kegljaškimi ekipami vseskozi krojili vrh lestvice in na koncu osvojili presenetljivo četrto mesto. To je bil tudi dober znak za vodstvo kluba s predsednikom Edgarjem Vončino na čelu, ki je z odločnimi potezami želelo kranjsko kegljanje popeljati na pota stare slave. V klub so privabili nekaj velikih sponzorjev. Omeniti je treba predvsem ISKRAEMECO, ki je denarno močno podprl vse velike načrte vodstva kluba. Sledili so dogovori z nekaterimi najboljšimi kegljači, ki so pristali na sodelovanje. V klub se je vrnil svetovni prvak Boris Urbanc, ki je svojo bogato športno pot začel prav na kranjskih stezah. S trenerjem državne reprezentance in tvorcem vseh velikih uspehov moške slovenske državne kegljaške reprezentance, Francem Belcijanom, sta Triglavane okrepila še reprezentanta Albin Juvančič s Podreče in Zdravko Štrukelj iz Domžal. Skupaj z ostalimi tekmovalci v klubu, so bili vrhunska ekipa, ki je želela osvojiti eno izmed prvih dveh mest v državnem prvenstvu in s tem dobiti možnost nastopa na "svetovni sceni". Sezona 1994/95 se je odvijala v prav neponovljivi smeri in na koncu se je, po prepričljivem prvem mestu novinarju Henriku Übeleisu v Delu zapisalo: "Nekoč, pred dvemi desetletji in več, je bilo kranjsko kegljanje v samem vrhu našega športnega kegljanja. Potlej so bili boljši drugi, vse do letos. Po dvaindvajsetih letih je KK Triglav povrnil naslov državnega prvaka v Kranj! Za izjemen uspeh so zaslužni vsi, od igralcev, naštejmo jih, kdo so: državni reprezentanti Boris Urbanc, Albin Juvančič in Zdravko Štrukelj, Vane Oman, Marko Oman, Milan Beber, Boštjan Mihelič in Vinko Šimnovec, ki je hkrati tehnični vodja, do trenerja Franca Belcijana in klubskih funkcionarjev s predsednikom Edgarjem Vončino na čelu. Pa seveda njihovi zvesti navijači, zlepa v klubu nanje ne pozabijo nikoli."

Ekipa, ki je leta 1995 po 22 letih vrnila naslov državnih prvakov v Kranj.
Zgoraj z leve: trener Franc Belcijan, Marko Oman, Boris Urbanc, Milan Beber, Albin Juvančič;
čepijo z leve: Vinko Šimnovec, Boštjan Mihelič, Zdravko Štrukelj, Vanek Oman

Poleg nastopov v 1. slovenski ligi so kegljači nabirali tudi dragocene izkušnje v tujini. Udeležili so se tudi tekmovanja v "Alpski ligi", v kateri so v konkurenci klubov s Češke, Madžarske, Slovaške, iz Avstrije in Slovenije kar dvakrat osvojili prvo mesto. To je bila dobra izkušnja za vse prihodnje kegljaške nastope po svetu. Prvi od najpomembnejših pa je bil že nastop na "Svetovnem pokalu" ekipnih državnih prvakov na Dunaju v oktobru 1995. Cilja, uvrstitve v finale štirih najboljših ekip na svetu, jim žal ni uspelo doseči, toda šesto mesto je bila vsekakor solidna uvrstitev. V letu 1995 tudi ne moremo mimo še enega mednarodnega uspeha. Na "Svetovnem pokalu" državnih prvakov posamezno v Blanskem na Slovaškem je Albin Juvančič pokazal pravo gorenjsko trmo in v nepopustljivem boju premagal vse svoje nasprotnike ter osvojil prvo mesto. To mu je prineslo tudi priznanje KZS za najboljšega kegljača leta 1995.
Zlata doba moškega kranjskega kegljanja je trajala štiri leta. Osvojili so kar štiri "zvezdice" zapored in tako postali "najtrofejnejša" kegljaška ekipa po osamosvojitvi Slovenije. Kljub enotni ekipi jim tudi na ostalih treh nastopih na "Svetovnem pokalu" ni nikoli uspela uvrstitev v veliki finale. Leta 1997 je klub spet zapustil eden od nosilcev igre, Boris Urbanc. Poškodoval se je tudi Albin Juvančič, ki ni več mogel pomagati ekipi s svojimi odličnimi nastopi. Zato pa je Albin v letu 1998 po nekaj slabših rezultatih ekipe v državnem prvenstvu zamenjal trenerja Franca Belcijana. V ekipo je prinesel nekaj novih idej, poskušal je motivirati tekmovalce in jim ponovno vliti samozaupanje. Ekipa je sicer osvojila 3. mesto, toda temelji za nove naslove so bili položeni. V letu 1998 je moška ekipa prejela priznanje za najboljšo ekipo v individualnih športih na Gorenjskem.
Kegljaje že dolgo ni več gostilniški šport.

Takole so se pripravljali kranjski kegljači in kegljačice v Bohinjski Bistrici leta 2000 za nastope na največjih tekmovanjih.

V sezoni 1999/2000 sta se moštvu pridružila Boris Benedik, ki se je po 10 letih vrnil v "staro klapo", in dolgoletni državni reprezentant in tudi svetovni rekorder Darko Bizjak iz Postojne. "Dream team", kot so ga nekateri poimenovali, je res pokazal svojo moč v državnem prvenstvu. 25.9.1999 je ekipa podrla 6053 kegljev in kot prva ekipa v državnih prvenstvih presegla magično mejo 1000 podrtih kegljev na posameznika. Še več, v naslednjem krogu so podrli kar 6157 kegljev, kolikor je znašal tudi svetovni rekord Nemcev na Svetovnem prvenstvu v Celju leta 1998. Da so kegljišče in kegljači res pripravljeno za vrhunske rezultate je pokazal tudi Boris Benedik, ki je po prihodu v Kranj igral kot prerojen. Na finalu Pokala mesta Kranja je s 1103 podrtimi keglji kot prvi Slovenec presegel magično mejo 1100 kegljev na kegljiščih s plastično podlago. Do konca prvenstva v letu 2000 moška ekipa ni poznala poraza in ponovno vrnila naslov državnih prvakov v Kranj. Rekordna je bila tudi bera točk, saj so jih nasprotniki osvojili le 19 od 108 možnih!
S tem uspehom so si spet priigrali pravico nastopa na "Svetovnem pokalu" v Bolzanu v Italiji. Odločeni, da jim v petem poskusu uspe veliki met, je spet vodstvo kluba potegnilo odlično potezo in v vrste privabilo še reprezentanta Uroša Stoklasa iz Trbovelj. S tako izkušeno ekipo so v predtekmovanju zaostali le za Nemci in veliki cilj je bil uresničen. V velikem finalu je Kranjčanom uspelo osvojiti tretje mesto na svetu in s tem po letu 1971 ponovno pripeljali kranjsko kegljanje v sam svetovni vrh.

Kegljači, ki so na "Svetovnem pokalu" v Bolzanu leta 2000 osvojili tretje mesto na svetu.
Z leve: Uroš Stoklas, Darko Bizjak, Boris Benedik, Vanek Oman, Branko Bratina, Anton Založnik, Zdravko Štrukelj,
Damjan Hafnar, trener Albin Juvančič.

Uspehom so sledila tudi številna priznanja. Boris Benedik je bil proglašen za najboljšega kegljača leta 2000, moška ekipa pa za najboljšo ekipo leta.
V letu 2001, letu praznovanja 50-letnice ustanovitve kluba, je kranjskim kegljačem uspelo ponovno osvojiti naslov državnega prvaka brez izgubljene tekme in to je bilo zanje najlepše darilo. Ostajajo pa njihove želje po naslovu svetovnega prvaka in novem, modernejšem kegljišču.

KEGLJAČICE
V letu 1955 so tudi ženske začele zbirati svojo kegljaško ekipo. Bilo je dokaj težko, saj je prevladovalo splošno mnenje, da je kegljanje le za moške. Z vztrajnim delom jim je uspelo zbrati 20 članic, ki so ustanovile svoj krožek z imenom Slavica. Na začetku so nastopale le v krožkovnem tekmovanju in si nabrale dragocene izkušnje. Pionirke teh nastopov so bile: Angelca Martelanc, Justi Rozman, Ana Ažman, Cvetka Čadež, Vera Starc, Milane Engelman in Jelka Ambrožič, katerim sta se pridružili še Francka Žumer in Ančka Šparovec. Njihova mentorica je bila Milena Rebolj.

Kegljačice iz krožka Slavica leta 1956. Z leve zgoraj: Milana Engelman, Angelca Martelanc, Cvetka Čadež, Vera Starc, Ana Ažman; spodaj z leve: Jelka Ambrožič, mentorica Milana Rebolj, Justi Rozman

Najboljša ekipa mladink v letu 1989. Z leve: Hermina Pirc, Zdenka Gašperin, Darja Zupan, Mateja Pintarič, spredaj trener Miran Štucin.

Tudi dekleta so začela v letu 1965 uspešno nastopati na republiških in državnih prvenstvih. Izstopali sta predvsem Cvetka Čadež in Justi Rozman, ki sta nastopali tudi za državno reprezentanco Jugoslavije.
Ženska ekipa je v letu 1981 igrala kvalifikacije za vstop za 1. ligo SRS in zasedla drugo mesto ter se uvrstila v najvišji republiški rang tekmovanja.
Na začetku osemdesetih let so kegljačice ostale brez trenerja Vlada Martelanca, zato je bila glavna skrb upravnega odbora kluba, da poišče strokovno sposobne trenerje ter čimveč mladih kegljačic. Ena od nadarjenih mladih članic kluba je bila Marjana Zore, ki je bila v letu 1979 tudi mladinska državna prvakinja. Dobre rezultate je dosegala tudi Ema Zajc, ki je bila skupaj z Zoretovo glavni steber ženske ekipe. Z mladimi obetajočimi igralkami so se razmere v ženski ekipi kmalu uredile. Žensko ekipo je pričel trenirati Milan Pavlin, potem Ivo Bevc, za njim Anton Česen, nazadnje pa je to zahtevno nalogo prevzel Miran Štucin. Pod njegovim strokovnim vodstvom so mladinke hitro pridobivale znanje in nanizale kar precej uspehov. V letu 1989 sta mladinki Zdenka Gašperin in Hermina Pirc v paru osvojili naslov republiških prvakinj Slovenije. Tudi ekipno so mladinke osvojile prvo mesto in prejele priznanje za najboljšo mladinsko ekipo Slovenije v letu 1989.
Velika praznina je nastala v ženski ekipi, ko je prenehala tekmovati ena takratnih najboljših kegljačic Marjana Zore. Zaradi materinskih obveznosti so morale začasno prenehati tekmovati še tri kegljačice. V letu 1990 je ponovno zaigrala Zoretova, ki je veliko pripomogla k osvojitvi naslova republiških prvakinj. V kvalifikacijah za 1. zvezno ligo jim prav tako kot moškim leto prej ni uspela uvrstitev v najvišji rang tekmovanja.

Ekipa, ki je leta 1990 osvojila prvo mesto v 1. ligi SRS.
Z leve; Milena Ristič, Marjana Zore, Slavka Pirc, Marija Cej, Ema Zajc, Slavi Glivar,
trener Miran Štucin (manjkata Silva Fleischman in Pavla Šorm)

PO OSAMOSVOJITVI REPUBLIKE SLOVENIJE 25.6.1991

Kegljačice so po ustanovitvi "AS lige" zaigrale v družbi najboljših kegljačic nove države Slovenije. Po dokaj solidnem prvem delu prvenstva so v drugem popustile, toda v takratnem "play-offu" so v boju od prvega do četrtega mesta osvojile tretje mesto. Mlada Tržičanka Andreja Ribič je bila takrat najbolj obetavna kegljačica v klubu. Osvojila je tudi prvi državni naslov za klub Triglav v samostojni državi Sloveniji. Najboljša je bila v kategoriji mladinke posamezno. Tudi sicer so mladinke pod vodstvom Mirana Štucina dosegale odlične rezultate in za kranjsko kegljanje se ni bilo treba bati. Po treh tretjih mestih v letih 1992 do 1994 je vodstvo kluba pričakovalo napredek in želelo kegljačicam omogočiti še bolj strokovno vodstvo. Leta 1995 je žensko ekipo prevzel trener Vojo Vujisić, ki je vpeljal kar oster režim - od obveznega skupinskega kondicijskega treninga, ki je bil prej zelo individualna stvar vsake posameznice, do psihičnih priprav pred pomembnejšimi srečanji. Toda učinek takšnega "moškega"

Andreja Ribič prejema čestitke predsednika kluba Edgarja Vončine.

treninga ni bil takšen, kot so vsi pričakovali. Kegljačice so bile v teh letih kar malo v senci velikih uspehov moške ekipe, vendar nikoli niso izpadle v nižji rang tekmovanja. Edina, ki ji je takrat uspevalo držati stik z vrhom slovenskega ženskega kegljanja, je bila Andreja Ribič. Po prihodu trenerja Vinka Šimnovca so v letu 1997 kegljačice krenile po novi poti. Tudi nekaj kadrovskih sprememb je pripomoglo k dvigu kvalitete kranjskega ženskega kegljanja. Silvana Belcijan in Silva Mravljak sta prišli iz Ljubljane, Lidija Čadež-Vintar, Jelena Bunič-Bratina, Ivka Nardoni pa iz Škofje Loke. Žal je svojo športno pot zaradi zdravstvenih težav končala Andreja Ribič. Kranjčanke so svojo "bronasto dobo" od leta 1997 do 1999 v letu 2000 spremenile v "srebrno". Z drugim mestom v državnem prvenstvu so prvič v zgodovini kluba dobile možnost, da zastopajo Slovenijo na "Evropskem pokalu".

Kegljačice, ki so prvič v zgodovini kranjskega ženskega kegljanja zastopale Slovenijo na "Evropskem pokalu".
Stojijo z leve: trener Vinko Šimnovec, Silva Fleischman, Mojca Cof, Jelena Bunič-Bratina, Joži Jerala, Ivka Nardoni;
čepijo z leve: Slavi Glivar, Alemka Čubrilovič, Branka Belcijan, Silvana Belcijan, Silva Mravljak, manjka Lidija Čadež-Vintar

Svoj prvi mednarodni nastop so imele v Makedoniji, kjer so v Skopju osvojile solidno šesto mesto in si s tem povečale zaupanje v svojo igro ter si nabrale dragocene izkušnje. Poleg ekipnega uspeha so kegljačice v letu 2000 dosegle še druge odlične rezultate, ki kažejo na dobro delo v ekipi. Silva Fleischman in Silvana Belcijan sta postali državni prvakinji v parih, Silvana pa tudi državna reprezentantka, ki je na svetovnem prvenstvu v Poznanu na Poljskem z žensko ekipo osvojila srebrno medaljo.

SILVANA BELCIJAN in BORIS BENEDIK po prihodu s svetovnega prvenstva v Poznanu leta 2000.

Tudi v jubilejnem letu 2001 je kegljačicam uspelo ponoviti lanski uspeh na državnem prvenstvu. Glavna skrb kluba pa ostaja privabiti čimveč mladih kegljačic, ki bi pod strokovnim vodstvom uspele kranjsko kegljanje obdržati v slovenskem vrhu in dosegati še večje mednarodne uspehe. Vse želje pa se žal končajo pri kegljišču, ki bi omogočalo kegljaško šolo za vse kategorije, saj kegljanje dandanes ni več rezervirano samo za starejše in za moške. S primernimi-manjšimi kroglami in pravim načinom dela (manj lučajev) je mogoče kegljaško športno kariero začeti že s sedmimi leti.

UDELEŽBE ČLANOV KK TRIGLAV KRANJ V DRŽAVNI REPREZENTANCI IN NAJVEČJI USPEHI NA SVETOVNIH PRVENSTVIH
Leta 1953 sta bila Rajko Starc in Vlado Martelanc v Beogradu na pripravah na prvo svetovno prvenstvo v kegljanju. Oba sta se uvrstila v reprezentančno vrsto Jugoslavije, ki je osvojila naslov svetovnega prvaka.
Leta 1957 je bilo na Dunaju 3. svetovnem prvenstvu v kegljanju. Za reprezentanco Jugoslavije so nastopili tudi Cvetka Čadež, Vlado Martelanc in Rajko Starc. Moška ekipa je postala svetovni prvak. Vlogo vrhovnega sodnika na prvenstvu je kot mednarodni sodnik zelo uspešno odigral tudi Stane Rebolj. Prejel je spominsko plaketo Saveza fizičke kulture Beograd.

VLADO MARTELANC, prvi tekmovalec KK Kranj in večkratni državni reprezentant Jugoslavije

JOŽE TURK, dolgoletni član državne reprezentance Jugoslavije, vseskozi zvest kranjskemu klubu

Leta 1959 je bilo 4. svetovno prvenstvo v Bauzenu v takratni Vzhodni Nemčiji. Vlado Martelanc je dosegel tretje mesto med posamezniki, z Rajkom Starcem pa sta pripomogla, da je državna reprezentanca osvojila še en naslov svetovnih prvakov. Leta 1962 na 5. svetovnem prvenstvu v Bratislavi je svoj največji uspeh dosegla odlična Cvetka Čadež. S Francko Erjavec sta postali svetovni prvakinji v paru. Na naslednjem svetovnem prvenstvu leta 1966 v Bukarešti je barve Jugoslovanske reprezentance branil tudi Miro Ambrožič. Moška ekipa je osvojila tretje mesto in s tem bronasto medaljo. Med najpomembnejše uspehe kranjskih kegljačev sodi tudi nastop Jožeta Turka na svetovnem prvenstvu v Linzu leta 1968, ko je v paru z Mirom Steržajem osvojil srebrno medaljo. V letu 1970 je od Triglavanov majico z državnim grbom prvič oblekel Anton Česen, ki je v posamični konkurenci osvojil sedmo mesto.

Bil je tudi reprezentant na naslednjih dveh svetovnih prvenstvih, toda ni bil več član kranjskega kluba. Jože Turk se je udeležil tudi svetovnega prvenstva v Splitu leta 1972 in naslednjega SP v Eppelheimu v takratni Zahodni Nemčiji, kjer je ekipno Jugoslavija zasedla tretje mesto.
Naslednji nastop svojega člana na svetovnem prvenstvu so Triglavani čakali kar deset let, ko je leta 1982 v Brnu levoroki Franc Marinšek, znan po svojem natančnem in močnem lučaju, podiral keglje za državno reprezentanco in z ekipo osvojil bronasto medaljo.
Velik uspeh je že kot mladinec dosegel Boris Benedik. V letu 1989 je bil član mladinske državne reprezentance Jugoslavije, ki je v na 4. mladinskem svetovnem prvenstvu v Celju osvojila največ medalj. Na otvoritvi svetovnega prvenstva ga je doletela tudi čast, da je lahko svečano zaprisegel v imenu tekmovalcev. S svojimi odličnimi nastopi je najprej prinesel zlato ekipi, ki je za nameček podrla še svetovni rekord s 5475 keglji. Z Damirjem Dundičem je postal svetovni prvak tudi v dvojicah, posamezno pa je osvojil srebrno kolajno. Istega leta je Boris prejel priznanje Kegljaške zveze Slovenije za najboljšega mladinca leta.

PO OSAMOSVOJITVI REPUBLIKE SLOVENIJE 25.6.1991

Po osamosvojitvi je tudi Republika Slovenija na vseh naslednjih svetovnih prvenstvih nastopila s svojo državno reprezentanco. V prvih reprezentancah, ki so slovenskemu kegljanju prinesle kar nekaj naslovov svetovnih prvakov in visokih uvrstitev, so sodelovali tudi kranjski kegljači, vendar so bili člani drugih klubov. Šele leta 1996 so na 21. svetovnem prvenstvu v Pragi Triglavani Albin Juvančič, Zdravko Štrukelj, Boris Urbanc in Vanek Oman branili barve Slovenije. V ženski ekipi je takrat osvojila naslov svetovne prvakinje Andreja Ribič, ki je bila tako po skoraj tridesetih letih druga Triglavanka, ki je nosila dres z državnim grbom. Na 22. svetovnem prvenstvu v Celju sta se, po napornih kvalifikacijah, kjer sta morala za uvrstitev v reprezentanco vreči kar 1600 krogel, Zdravko Štrukelj in Marko Oman okitila s srebrno medaljo v moštveni konkurenci. V letu 2000 je na svetovnem prvenstvu v Poznanu na Poljskem najsvetlejše trenutke doživel Boris Benedik, ki se je po desetih letih spet vrnil v kranjski klub. Po odlični igri v nastopu najboljših osmih posameznikov na svetu je strl odpor prav vseh in postal svetovni prvak. To je do sedaj od Slovencev uspelo le Miru Steržaju in Borisu

BORIS BENEDIK - svetovni prvak posamezno in tretji v kombinaciji na svetovnem prvenstvu v Poznanu leta 2000

Urbancu. Boris Benedik je z odličnim nastopom osvojil še tretje mesto v kombinaciji. Kamenček v mozaik uspehov je dodala še Silvana Belcijan, ki je z žensko ekipo osvojila srebrno medaljo.